TRETJA TRIADA 2018/19

Na Osnovni šoli Milana Majcena Šentjanž je med 5. in 6. marcem potekal podjetniški tabor za osnovnošolce. Organizirali so ga Občina Sevnica in OŠ Milana Majcna. Udeležilo pa se ga je 13 osnovnošolcev 7. in 8. razreda iz OŠ Milana Majcna Šentjanž.

Podjetniški tabor je dvodnevni mladinski podjetniški dogodek, na katerem osnovnošolci poiščejo svoje prve poslovne ideje in jih razvijejo v delujoče prototipe, kar nato predstavijo pred strokovno komisijo na zaključnem dogodku.

Udeležence je nagovoril vodja podjetniškega tabora, Nejc Konjevič, ki je predstavil potek tabora in njegov namen in mentorja pomočnika: Aniko Kropf in Luko Srbiča. Dvodnevno druženje smo nato otvorili s kratko vajo, katere cilj je bil generiranje poslovnih idej. Že na samem začetku so mladi podjetniki pokazali izjemno energijo in inovativnost.

Osnovnošolci so se nato razdelili v ekipe in se odločili za idejo, ki jo želijo razviti na taboru. Po formaciji ekip so osnovnošolci poslušali predavanje Luka Srbiča na temo hitrega prototipiranja in raziskave trga, kjer so se naučili, da za začetek njihovega posla ne potrebujejo prav veliko – le nekaj domišljije, papir in škarje. Po predavanju so ekipe imele čas za delo na svojih poslovnih idejah, pri čemer je bil cilj, da raziščejo, kaj že obstaja na trgu in začnejo delati na svojih prototipih.

Do konca prvega dne so osnovnošolci pod budnim očesom mentorjev izdelali prve prototipe in predstavili svoj napredek na idejah. Po koncu uradnega dela so nekateri vnovič zavihali rokave in delali do poznih jutranjih ur, spet drugi pa so se družili ob filmu in družabnih igrah. Za vse je bila noč kratka, a zabavna.

Drugi dan so učenci poslušali predavanje Nejca Konjeviča o kristalizaciji idej, izpolnjevanju canvas poslovnega modela in o tem, kako uspešno nastopati pred množico ljudi. Osnovnošolci so vse prejete informacije pretvorili v še zadnje popravke prototipov in pripravo predstavitve za zaključni dogodek.

Na zaključnem dogodku se je zbralo nekaj srednješolcev, ki so v podjetniških delavnicah sodelovali lansko leto in so  prišli poslušat svoje mlade podjetnike. Zbrane so nagovorili mentorji in ravnateljica OŠ Milana Majcna Šentjanž, Marija Brce, nato pa smo dali besedo mladim podjetnikom.

Na zaključnem dogodku smo poslušali 4 predstavitve idej, ki jih je ocenjevala najstrožja tričlanska komisija, ki jo je sestavljala  ravnateljica, Marija Brce vodje podjetniškega tabora, Nejca Konjeviča ter skupina že uveljavljenih mladih podjetnikov.

Ideje so bile Dobrodušne vesele tačke, aplikacija OMM, Gangster Dog in DLM vodni park. Nagrado za najboljšo idejo pa je prijela ekipa DLM vodni park. Zaradi kakovosti predstavitev ter vloženega truda in časa pa so si učenci prislužili še dodatni nagradi – te sta izlet na sladoled ter majice z napisi »Postal bom podjetnik«.

 

 

 

Življenje v CŠOD  – dom Kavka

 Kot vsako leto smo tudi letos odšli v CŠOD, in sicer v Livške Ravne nad Kobaridom.

Prispeli smo okrog pol dvanajstih. Lepo so nas sprejeli in ko smo odložili prtljago, nas je že čakalo kosilo, po njem pa prva aktivnost – lišaji, pri kateri smo raziskovali, kako čist zrak je tam. Zvečer smo imeli zabavne igrice, nato pa smo morali v posteljo.

Vsak dan, od torka do petka, smo se zbujali ob sedmi uri, imeli zajtrk ob osmih, kosilo ob 13.15 ter večerjo ob 18.15, spat pa smo morali ob 22. uri. Ker smo letos odšli učenci 6., 7., 8. in 9. razreda, smo se dopoldne razdelili v dve skupini, popoldne pa v tri.

V torek je 1. skupina najprej obiskala jamo Kavka. Pričakovali smo, da je v njej polno kapnikov, a ugotovili prepih, zato so le v stranskem rovu. Po ogledu jame pa smo morali nazaj v dom na predavanje o tolminskem puntu. Popoldne  smo imeli nordijsko hojo ali hojo s palicami. Ko smo prejeli vsak svoj par palic, smo se najprej naučili, kako hoditi z njimi, nato pa smo šli na malo daljši sprehod. Zvečer smo spet imeli zabavne igrice.

V sredo smo se takoj po zajtrku odpravili na pohod po Poti miru. Hodili smo tam, kjer je potekala soška fronta, zato nas je pot vodila tudi po italijanski strani. Prišli smo  do muzeja na prostem, kjer so vidni ostanki vojne. Po pohodu pa smo imeli na urniku lokostrelstvo, kjer nam je učitelj podrobno razložil, kako naj streljamo v tarčo.

V četrtek smo se zbudili odeti v meglo. Najprej smo izdelovali plakate o soški postrvi, jih predstavili in izvedeli marsikaj novega, nato pa smo se ukvarjali z vejicami, ki smo jih morali natančno opisati. Po kosilu naj bi imeli orientacijski tek, vendar je zaradi slabega vremena odpadel. Namesto tega smo izdelovali lutke, napisali scenarij in igro predstavili sošolcem. Zelo smo se zabavali.

In prišel je petek. Že prejšnji večer smo spakirali kovčke, zjutraj po zajtrku pa smo jih naložili v avtobus in se odpeljali v Kobarid. V Vrsnem smo si ogledali rojstno hišo Simona Gregorčiča, v Kobaridu pa ribogojnico in se povzpeli na kostnico, kjer je pokopanih 7.014 italijanskih vojakov, ki so padli med vojno. Po vsem tem pa smo se odpeljali proti Šentjanžu.

Teden od 4. do 8. marca mi bo ostal v lepem spominu. Naučila sem se marsikaj novega in upam, da bomo prihodnje leto še šli.

Taja Ajnihar, 7. razred

 

In še odlomek iz zapisa osmošolca…

Pot do doma Kavka je bila dolga, ampak nam ni bilo dolgčas. Med vožnjo smo se pogovarjali, poslušali glasbo in opazovali naravo. Videl sem vetrnico blizu Nanosa. Naše enotedensko domovanje se je približevalo. Zagledali smo reko Sočo, ki jo je lepo opisal pesnik Simon Gregorčič.

Ob prihodu smo kar pohiteli z razvrstitvijo v sobe, ker nas je že čakalo kosilo in prva dejavnost lokostrelstvo z učiteljem Zoranom. Streljanje v tarčo zame ni bilo težko. Učitelj nam je pripovedoval šale, ki pa mi niso bile najbolj všeč. Sledila je večerja, po njej pa so bile predvidene družabne igre. Zvečer seveda nismo takoj zaspali, saj smo se še nekaj časa pogovarjali. Dan je prijetno minil in nestrpno smo čakali naslednje dni…

Urban Dokl Gorenjc, 8. razred

 

 

Tehnični dan na naši šoli

Petek, 1. marca 2019,  je bil za nas, učence višje stopnje, poseben. Kot vsakokrat smo se tudi tokrat že nekaj dni  vnaprej veselili tehničnega dneva.

Zjutraj smo nestrpno pričakovali prihod iz inštituta 4.0 in ko se je čakanje nekoliko zavleklo, smo si krajšali čas z izdelovanjem pomladnega okrasa.  Ko so kooončno prispeli, so se nam najprej predstavili in nas razdelili v dve skupini, saj smo delali v dveh različnih delavnicah. V prvi delavnici smo programirali ukaze za robotka, ki smo ga izdelovali v drugi delavnici.

S svojo skupino sem se najprej udeležila prve delavnice. Večina se nas je s programiranjem srečala prvič in zdi se nam, da ni tako nemogoče in težko,  kot je izgledalo na začetku. Najprej smo se naučili narediti enostaven ukaz za vožnjo naprej. Potem smo spoznali še ukaze za obrat, kvadrat, krog in trikotnik, časovni zamik, za senzorje…

Nato sta se skupini zamenjali. V drugem delu smo sestavljali po navodilih iz kompletov. Sestavili smo robotke z različnimi senzorji, avtomobilčke na daljinsko vodenje, žerjave in tehtnice…

Ko smo končali, smo se vrnili k drugi skupini in preizkusili naše programe. Robotki po celi učilnici so začeli delati kroge, kvadrate, dvigovati ročke… Naši robotki in programi so odlično delovali.

Dan je hitro minil in z veliko novih izkušenj ter navdušeni nad robotiko smo se odpravili domov. Bil je zelo zanimiv dan, saj smo ugotovili, da programiranje ni tako komplicirano, kot smo mislili na začetku in da lahko sestaviš robotka, da se premika, le z nekaj žicami, motorčkom in baterijami. Ter z nekaj znanja, seveda! 😉

Gaja Ana Gorenc Markovič, 8.razred

 

List v Rastoči knjigi Šentjanža letos namenjen Gostilni Repovž

 Predvečer slovenskega kulturnega praznika. Kot že nekaj let smo se tudi tokrat zbrali v Kulturni dvorani  Šentjanž in počastili spomin na našega največjega pesnika. Hvala mentorjem in vsem nastopajočim za njihov trud, da je kulturni program lepo tekel.Hvala tudi vsem ostalim, ki so s svojim delom obogatili kulturni večer.

Življenje in delo našega pesnika že kar dobro poznamo, nismo pa vedeli, da je France Prešeren, predvsem v času, ko je živel na Dunaju, znal zelo uživati tudi v hrani. Rad je jedel za današnji čas nevsakdanje jedi in čeprav mnogih  izmed njih ne poznamo,  smo bili mnenja, da bi marsikatero jed, ki je bila omenjena v kulturnem programu, lahko naročili v Gostilni in eko kmetiji Repovž.

Zakaj smo na predvečer 8. februarja – slovenskega kulturnega praznika omenili ravno Gostilno Repovž

NJIM smo namreč namenili letošnji list v RASTOČI KNJIGI Šentjanža, kjer naj bodo, kot je rekel gospod Gabrijelčič, pobudnik društva Rastoča knjiga, zbrani dragulji Šentjanža… in eden od draguljev, ki s svojim delom predstavlja Šentjanž izven meja občine in države, so tudi člani družine Repovž in njihovi zaposleni, ki prisegajo na tradicijo, na okuse našega otroštva, prilagojene sodobnemu času.

Proti koncu kulturne prireditve smo na oder povabili gospoda Grego Repovža, ki nam je prisrčno in izvirno predstavil delovanje njihove gostilne in eko kmetije. Prosili smo ga, da nam nanizaštevilne pomembne dosežke, saj jih krajani Šentjanža premalo poznamo. Le ti bodo obogatili tudi Rastočo knjigo Šentjanža, ki krasi vitrino v avli OŠ Milana Majcna Šentjanž.

Majda P. Repovž

 

 

Intervju z mami

 Vsak otrok ima svojo mamo, ki jo že od malih nog dodobra spoznava in posnema. Včasih pa je zanimivo, če jo pogledaš iz drugega zornega kota in jo povprašaš o nekaterih stvareh, ki jih še ne poznaš zelo dobro.

 Svoje prve lastne korake si verjetno naredila doma v Železnem pri Trebnjem. Če pogledaš v galerijo črno-belih fotografij, mi vse diši  po neznanem. Kako pa si ti doživljala svoje otroškeprigode?

Otroštvo sem preživela  v delavsko-kmečki družini z dvema sestrama in bratom. Starša sta delala v izmenah. Po šoli sem pomagala pri kmečkih delih, tudi delo v hlevu mi ni bilo tuje. Sem najstarejša od otrok, prevzela sem odgovornost, da so bila dela opravljena, ko so bili starši odsotni. Ni bilo računalnikov, telefonov, otroci smo v šolo hodili peš. Konec tedna smo na vasi igrali med dvema ognjema, se lovili, skrivali in kepali. Več je bilo vaškega druženja.

Prišel je čas, ko si se morala odločiti za nadaljnja študijska leta? Kako si izpeljala vse to?

V Železniško srednjo šolo sem hodila v Maribor. Prvi tedni v dijaškem domu so bili polni domotožja. V želji, da sem se odločila za pravo šolo, sem vztrajala. Mesto mi je priraslo k srcu, tako sem tudi študij na Visoki ekonomski komercialni šoli nadaljevala v Mariboru.

Veliko ur si presedela na vlaku, saj je bil takrat nekako bolj aktualen javni promet. Kam vse si zahajala?

Res je. Vsako nedeljo sem že ob treh popoldne odpotovala iz Trebnjega in okrog sedmih prišla v dijaški dom. Ob petkih sem se po šoli vračala domov.

Konec tedna sem večinoma preživela doma, včasih smo naredili kakšen obisk sorodnikov. Poleti med počitnicami nismo hodili na dopust, enkrat letno smo obiskali Brezje in teto na Gorenjskem. Na veselice sem hodila s starši. Dovolili pa so mi, da sem se udeležila duhovnih vaj z mladimi.

Mladostniška leta so bila po mojem v starih časih še bolj zanimiva, ali ne? Kaj si počela v prostem času? So bili to časi norosti?

Ne morem reči, da so bili časi norosti. Oče je bil avtoriteta in prav nihče izmed otrok mu ni upal ugovarjati. Dela na kmetiji ni nikoli zmanjkalo glede na zaposlitev obeh staršev. Naučili so nas spoštovanja, zaupanja, odgovornosti, vztrajnosti, delavnosti, kar sem lahko ponesla v svojo družino.

Kmalu za tem pa si si ustvarila tudi svojo družino. Kakšni so bili občutki, ko nas je vseh pet divjalo po hiši?

Po zaključenem študiju, prvi zaposlitvi, sem spoznala moža in si ustvarila družino. Enajst let smo z družino živeli na železniški postaji Dobrepolje. Janez in Jerneja sta tam hodila v vrtec in šolo. V Šentjanžu smo kmalu po poroki začeli graditi hišo. Tedensko smo se vračali v Šentjanž, leta 2002 – pri Danijelinem prvem letu smo se preselili v hišo, ki smo jo kmalu napolnili z otroškim vriščem. Občutki ob otroškem živžavu so bili čudoviti. Dom brez življenja je mrtev.

 Sedaj vsak  od otrok veliko časa preživi za knjigami, nekaj pa jih že sploh ni več tako pogosto doma. V hiši ostaja le še tišina. Ali z atikom pogrešata tista leta, ko je bilo v hiši še vse živo; ali kdaj začutita samoto? Hrepenita po tistih časih, saj si že skoraj vsak od nas gradi svoje poslanstvo?

Vesela sem, da se radi vračate domov.  Vedno je mali družinski praznik, ko nas  naša Jerneja obišče s svojo družino;takrat se ustavi vse delo. Ste zelo povezani, usklajeni, tudi v času moje bolezni in okrevanja ste bili čudoviti organizatorji, delavci – bila sem svetovalka. Z atikom se privajava na tišino. Zavedava se, da odraščate, da hrepenite po vrednotah, toplem domu. Lahko sva vam svetovalca, kadar naju zato zaprosite. Ponosna sva, da ste skavti, prostovoljci. Zavedate se, da se je za uspeh potrebno truditi vsak dan.

Druženje za družinsko mizo, skupna kosila brez telefonov, skupni izleti nas povezujejo. Vrata doma pa so vam ne glede na uspeh, neuspeh ali pogovor vedno odprta.

Opravljaš poklic ekonomistke. Zagotovo pa imaš nekaj prostega časa za kakšen konjiček ali pa imaš željo po njem. Mi lahko zaupaš kakšnega?

Vsak poklic zahteva določeno odgovornost. Svoje delo z veseljem opravljam že 30 let. Bolj kot delo v službi me utrudi vožnja v Ljubljano in domov. Po službi sem zelo rada v naravi, delo na vrtu ali njivi mi je sprostitev. Z veseljem bi več brala tudi doma, vendar mi čas tega ne dopušča. Vem, da se je  za določene stvari  potrebno odločiti in se zanje vedno najde čas (za telovadbo in sprehod).

 Kot zadnje vprašanje ti zastavljam; imaš kakšne želje?

Ostanite taki kot ste; izvirni, enkratni.

Jožica Bec, 8. razred

 

 

Kulturni dan v Ljubljani

V sredo, 19. decembra 2018, smo imeli učenci višje stopnje OŠ Milana Majcna Šentjanž kulturni dan. Preživeli smo ga v prestolnici naše države.

Nekaj minut pred osmo uro je po nas prišel avtobus in nas varno pripeljal na željeno destinacijo. V Ljubljano smo si prišli ogledat Narodno galerijo in Cankarjev dom. Ko smo prišli v galerijo, nas je sprejela vodička ter nas popeljala po razstavi del Ivane Kobilce. Ogledali smo si veliko zanimivih in lepih slik slovenske slikarke, od Kofetarice do Likaric in Otrok v travi ter še mnogo drugih. Vodička nam je predala tudi učne liste, katere smo pridno reševali. Skozi celotno razstavo smo zvedeli ogromno novih informacij o Ivani Kobilci.

Med hojo proti Cankarjevemu domu smo si ogledali tudi čudovito Ljubljano s pridihom norega decembra. Prispeli smo v ogromno stavbo, po kateri nas je popeljal prijazen vodič. Ogledali smo si Gallusovo, Linhartovo, Štihovo in Kosovelovo  dvorano. O Cankarjevem domu smo izvedeli marsikaj novega in zanimivega.

Po odlično preživetem dopoldnevu v Ljubljani smo se ob štirinajsti uri pripeljali v rodni Šentjanž.

Sara Žgajnar, 8. razred

…in še del Jožičinega zapisa

Po dolgi vožnji  smo odšli na kratek sprehod po Ljubljani vse do Tromostovja, Parlamenta, Opere… Kmalu smo prispeli v Narodno galerijo, kjer smo si ogledali razstavo Ivane Kobilce. Naučili smo se veliko novega in zanimivega. Izvedeli smo, da je bila Ivana največja slikarka in »slikar« v Sloveniji.

Pot nas je vodila naprej  v Cankarjev dom; tam nas je pričakal gospod in nas popeljal po ogromni stavbi. Dvorane so v različnih barvah s posebnim namenom. V Gallusovi dvorani so ravno med našim obiskom pripravljali luči za prireditev Športnik leta…

Ta dan je bil nekaj izjemnega, saj smo imeli priložnost spoznati kanček kulturnih znamenitosti v Sloveniji.

Jožica Bec, 8. razred

 

 

List iz mojega dnevnika

Pisati dnevnik je zelo zanimivo, še bolj zanimivo pa ga je čez nekaj časa ponovno prebrati.

Sobota, 27. oktober 2018

Dragi dnevnik!

Danes je spet sobota. Vendar to ni navadna sobota kot ostale, ampak je nekaj posebnega. Danes sem bila v šoli. Verjetno si se vprašal: » Kaj? » Ne, ne, to ni prav nič čudnega. V šoli smo imeli delovno soboto.

Vstati sem morala že ob šestih, čeprav bi lahko spala vsaj do desetih!!! Oblekla sem se, pozajtrkovala in se odpravila v šolo. Iz našega razreda so od štirinajstih prišli samo trije!, saj so imeli ostali druge aktivnosti.

V šoli smo dobili malico, ki smo jo pospravili v nahrbtnike. Ker ni deževalo, smo šli na pohod, drugače pa bi imeli pouk po petkovem urniku. Ampak vreme se je kmalu premislilo in začelo je deževati. Skoraj naenkrat so se po vsej koloni razprli dežniki.

Po nekaj km hoje smo prišli do cilja; do spomenika Milana Majcna in Jančija Mevžlja ob ruševinah Vodenikove hiše v Murnicah. Tam so nas  pričakali mlajši učenci, ki so šli po malo krajši poti. Poslušali smo vojno pripoved gospe Rezke Repovž, torej pripoved o dogajanju v času Milana Majcna in Jančija Mevžlja, nato pa smo se skupaj vrnili v šolo, od koder smo odšli vsak  proti svojemu domu.

Bil je zanimiv, čeprav sobotni dan.

Gaja Ana Gorenc Markovič, 8. razred

 

Ogled razstave in mesta Štanjel

V soboto, 27. oktobra 2018, smo se tri učenke iz naše šole Leja Musar, Katja Strnad in jaz, Sara Žgajnar ter učenka iz Osnovne šole Tržišče skupaj z mentorico Tjašo Hribar Brce odpravile na zaključno prireditev natečaja »Po Fabianijevih poteh« v primorsko vasico Štanjel.

Ob 13. uri smo se odpravile proti Primorski. Vse očarane nad Štanjelom smo se sprehajale po mestecu Štanjel, Ferrarijevem parku in odšle smo tudi na stolp, v katerem je bila razstava… Organizatorji prireditve  so nam pripravili tudi zanimivo detektivsko igro. S pomočjo slik smo morale poiskati 10 točk, ki so bile na fotografijah. Ko smo našle vse točke, smo iz dobljenih črk sestavile geslo. Moram priznati, da nam je iskanje vseh skritih predmetov povzročalo kar nekaj težav. A na koncu nam je uspelo in dobile smo pravo geslo, ki je bilo podtalnica. Ker smo imele še dovolj časa, nam je učiteljica razkazala Štanjel, nato pa smo si ogledale prireditev.

Proti večeru so odprli tudi razstavo sodelujočih izdelkov na natečaju, med katerimi so bile tudi naše štiri slike. Vse ponosne, saj smo dosegle bronasta priznanja na mednarodnem natečaju, smo se fotografirale poleg izdelkov. V večernih urah smo se odpravile proti domu.  Štanjel je res čudovita vasica na vrhu hribčka s čudovitim razgledom na Primorsko in Alpe.

Sara Žganjar, 8. razred

 

 

 

Projekt Rastem s knjigo in obisk v splošnoizobraževalni knjižnici v  Sevnici

 V sredo, 17. oktobra 2018, smo se učenci 7. razreda v okviru projekta Rastem s knjigo  s šolskim avtobusom odpeljali v sevniško knjižnico. Ob prihodu smo se razdelili v dve skupini. Ko smo si ogledali spodnji del in nam je knjižničarka predstavila njihovo knjižnico, smo odšli v prvo nadstropje. Tam smo si najprej ogledali sobo, kjer imajo domoznansko literaturo. Videli smo tudi sliko Sevnice nekoč in danes.

Delo smo nadaljevali z iskanjem knjig  v programu COBISS. S pomočjo računalnika smo rešili učni list; preverjali smo, če imajo v knjižnici določene knjige.

Ob koncu obiska smo si ogledali še kratek film o knjigi Nataše Konc Lorenzutti Avtobus ob treh, ki jo je vsak od nas dobil kot darilo. Veseli smo se z avtobusom odpeljali nazaj v šolo, kjer smo nadaljevali s poukom.

Julija Lamovšek, 7. razred

 

Osmošolci in devetošolci smo obiskali  obrtni sejem v Celju

V sredo, 13. septembra 2018, smo se učenci 8. in 9. razredov iz OŠ Krmelj, Šentjanž in Tržišče z avtobusom odpeljali na Mednarodni obrtni sejem v Celje.

Ko smo prispeli pred vhod, so nam razdelili liste, ki so nam omogočili brezplačen vstop. Osmošolci in devetošolci iz Šentjanža smo se razdelili v dve skupini in se podali v spoznavanje novih poklicev. Prejeli smo tudi broške in delovne liste za lažjo orientacijo.

Predstavili so nam  nekaj  novih poklicev in lahko smo vprašali, kar nas je zanimalo, da smo lahko rešili učne liste. Po tem skupnem delu pa smo imeli dve prosti uri za raziskovanje in ogled sejma. Hodili smo v manjših skupinah. Z Lejo sva se imeli odlično. Spoznali sva veliko novih ljudi, prijateljev, s katerimi sva se zelo dobro ujeli. Ogledali sva si tudi stojnice in si kupili pokice; poznava jih že od prej iz oddaje Štartaj Slovenija.

Ob 12. uri smo se začeli zbirati za odhod proti domu. Celo pot smo na avtobusu obujali spomine na to dopoldne, ki mi bo zagotovo ostalo v spominu.

Sara Žganjar, 8. razred

Del razmišljanja Jožice Bec…

Za obisk na MOS v Celju, ki nam ga je omogočila občina Sevnica,  smo zvedeli že nekaj dni prej in takrat sem bila  navdušena. Hvala!

Pot do Celja je bila prijetna, saj smo poslušali in  peli domačo glasbo. Ko smo prispeli, smo odšli v eno izmed dvoran, kjer so nam predstavili nekatere poklice s pomočjo vprašalnikov, ki smo jih dobili. Pri tej  predstavitvi ni bilo poklicev, za katere se zanimam;  predstavljeni so bili  predvsem tisti, za katere so potrebne 3 ali 4- letne šole. Meni osebno to ni bilo všeč. Razveselila pa me je predstava, v kateri so plesali Japonci ob njihovi tradicionalni glasbi.  Čisto proti koncu smo se s skupino odpravile  do vojašnice. Pot domov je hitro minila.

Preživeli smo še en zanimiv dan.

Jožica Bec, 8. razred

Leja Musar  je med drugim napisala:

Okoli devete ure smo prispeli v Celje. Priznam, da na sejmu še nisem bila, zato sem se ga zelo veselila. Tam so bili tudi drugi otroci iz osnovnih in srednjih šol, in to z vseh koncev Slovenije.

Razdelili smo se v skupine in z učiteljico smo odšli v zgornje prostore sejma, kjer so bili predstavljeni poklici, kot je tesar, keramičar, električar, pek, slaščičar… Zelo mi je bil všeč poklic slaščičarja in peka, saj nam je gospa povedala veliko zanimivosti o teh dveh poklicih in ker smo sladkosnedi, smo lahko nekaj dobrot, ki so jih pred našimi očmi pekli dijaki te šole, tudi pokusili.

Ko smo imeli nekaj časa prosto, sva s sošolko Saro spoznali nove prijatelje iz Kranja in Rogaške Slatine. Izmenjali smo si tudi telefonske, da bomo lahko ostali v stikih.

Čas, ko smo bili na sejmu, je minil skoraj prehitro. Ostal mi bo v spominu tudi zaradi novih prijateljev. Iskrena zahvala občini Sevnica za prost vstop na MOS v Celju.

Leja Musar, 8. razred