SONČKI 2019/20

ČLOVEŠKO TELO

V tritedenskem sklopu smo v naši skupini spoznavali svoje telo.  Začeli smo z zunanjimi deli telesa, ki otrokom niso delali nobenih težav. Vedeli so, koliko imajo rok, nog, prstov, katerih smo velikokrat preštevali. Nadaljevali smo s čutili; se igrali igro Telefon, kjer smo morali dobro poslušati in slišati, pri igri Elektrika smo čutili stisk sosedove roke, tip smo razvijali tudi s tipanjem in ugotavljanjem stvari v vreči. Z zaprtimi očmi smo okušali različno sadje ter z očmi opazovali okolico in gledali leksikone ter enciklopedije o človeškem telesu.
V šoli smo si sposodili okostnjaka, na katerem smo spoznavali glavne kosti našega telesa. Otroci so bili navdušeni, saj je bil večji od njih in lahko so si ga ogledali z vseh strani. Kasneje so iz kosti, izrezanih iz papirja še sestavljali okostnjaka. Ugotovili so, da si lahko zlomiš kost in takrat moraš nujno obiskati zdravnika. Razvila se je ustvarjalna igra zdravnik, kjer so si povijali ude med seboj ali so povijali dojenčke. Dobro, da imamo v vrtcu na razpolago dovolj povojev.
Zanimiv jim je bil tudi obris njihovega telesa, kamor so naprej dodali oči, ušesa, usta, nos, lase in nohte. Morali so se pogledati v ogledalo, da so oči in lase narisali s pravo barvo. Ugotovili so, da imajo na sredi očesa črno piko. Naknadno smo spoznavali notranje organe in njihove naloge, ki so jih dodajali v svoj obris. Bitje srca in delovanje pljuč so najbolj občutili v telovadnici po teku, ko so sebi in drug drugemu na prsni koš položili roke. Spoznali so, da so pljuča pomembna tudi pri pihanju, ko smo z barvo, s pomočjo slamice umetniško ustvarjali. Skozi kožo pa so opazovali žile, kje potekajo in kaj se v njih pretaka. Tudi žile so vrisali v svoj obris.
Na koncu so starši domov odnesli še enega »otroka«.

TEDEN BREZ IGRAČ

V zadnjem tednu meseca novembra smo se v naši skupini navajali na igro brez igrač. Otroci so imeli domačo nalogo, v vrtec prinesti odpadni material kot so škatle, tulci, zamaški, plastenke in podobne reči. Sprva je bila igra zmedena, otroci bi najraje skakali po škatlah, jih brcali in metali, kasneje, z nekaj usmeritve so se začele razvijati umirjene igre. V največje škatle smo zarezali okna in vrata in tako dobili hiške. Na nekatere so s flomastri narisali štedilnik, kjer so kuhali kosila, naredili so koš in vanj metali male valje, iz papirja smo izdelovali letala, s katerimi so morali zadeti narisano tarčo… skratka, iger ni zmanjkalo. Izdelali smo tudi čutno pot iz odpadnega materiala. Kljub temu se otroci veselijo dneva, ko bodo lahko v vrtcu spet zavladale kocke, sestavljanke, punčke in traktorji.

 

 

TEDEN OTROKA

Zaradi posebnega pomena, ki ga ima ta teden, smo imeli v vrtcu različne nevsakdanje dejavnosti, združene z ostalima skupinama. Začeli smo s ponedeljkovim pohodom v Gaj. Na vrhu smo imeli počitek, ko smo se okrepčali s sendvičem ter pijačo. Na naši poti stoji kmetija »slavnega« Miloša, kjer smo se morali  ustaviti. Žal Miloša na razočaranje otrok ni bilo doma. »A Miloš sploh obstaja?«, se je naslednji dan spraševal petletni deček.
Torkove Igre brez meja so potekale v telovadnici. Otroci so se preizkusili v spretnostni vožnji s skirojem in poganjalcem, v plezanju po letveniku in spuščanju po lesenem toboganu, v ravnotežju na »želvi« ter gredi, v ekipnem sestavljanju oblik iz polivalentnih blazin ter v spretnostih z žogo. Otroci so v dejavnostih uživali in želeli, da jih še kdaj ponovimo.
Sredi tedna smo se odpravili na izlet v Kostanjeviško jamo. Najmlajše otroke so spremljali starši ali stari starši. Že prej smo se veliko pogovarjali o značilnostih jame, a otroci so v jami sami končno spoznali razsežnost podzemnega sveta. Kazali so na kapnike in se čudili njihovi velikosti in obliki. Z domišljijo si lahko videl medvedka, dedka Mraza, mavrico, jurčka in še mnogo drugega. Vodič nam je povedal zgodbo o velikanu Lojzetu, ki je imel samo ene hlače. Ko se je končno odločil, da jih opere, se je zemlja stresla in pokopala ubogega Lojzeta pod seboj. Ostale so le še njegove hlače, mlečni zob, meč, iz tal pa je gledal del njegove leve noge. Vse to si lahko opazil v kapnikih in drugih podzemnih tvorbah. Za trenutek smo se celo znašli v popolni temi, a močno to nikogar ni prestrašilo. Po pogovoru bi se otroci še odpravili na podoben izlet, da pokažejo kako so pogumni.
Četrtek smo imeli rezerviran za dan odprtih vrat med igralnicama skupin Sončki in Srčki. V slednji so ravno takrat praznovali rojstni dan, zato smo se pridružili zabavi. Kasneje so se vsi otroci pomešali med seboj v obeh igralnicah. Zaradi dežja, smo imeli dovolj časa, da smo vtise izleta s svinčnikom in ogljem prenesli na papir.
V petek smo se odpravili  na pohod v Rovinje, kjer nas je čakal »Gain Viki« in nam pekel kostanj. Uh, kako je bil sladek. Zelo veliko smo ga pojedli. Potem smo se malo poigrali in se veseli in razigrani vrnili skozi gozd v vrtec.

 

JESEN…

V sklopu Jesen v vinogradu in sadovnjaku smo se lotili prav posebne naloge kuhanje soka. Najprej smo si pripravili sadje (jabolka, hruške, breskve, grozdje), potem pa smo spoznali čudno posodo – sokovnik, ki je sestavljen iz veliko lukenj – so ugotovili otroci. Povedala sem način in postopek kuhanja. Vsak otrok je dobil desertni nož. Pogovorili smo se o varnem ravnanju z njim, nato pa se lotili dela.  Sadje so razrezali na koščke in ga dali v “taluknasto” posodo. V spodnjo posodo smo nalili vodo in vse skupaj postavili na štedilnik. Otroci so ves čas spraševali in hodili gledat, kdaj bo pritekel sok. Ko so ga zagledali, so od navdušenja zakričali:” Že teče!”. Poskusili smo še toplega in ugotovili, da je zelo dober. Naslednji dan pa smo ga popili pri kosilu.
V istem tednu smo spoznali še drug način pridobivanja soka. Odpravili smo se v Rovinje k Tatjani domov. V vedru je že imela pripravljeno grozdje, katerega smo najprej zmleli, nato pa maso stresli v prešo. Pritekel je sok, ki smo ga lahko takoj pili. Otroci so ugotovili, da je ta sok hladen, za razliko od kuhanega, ki je vroč. Spoznali smo vse pripomočke za izdelavo soka; mlin, kad in prešo. Priložnostno smo se naučili tudi pesmico Iz zemlje gre v trto, katero še vedno zelo radi prepevajo.

 

V GOZDU…

Gozd v jeseni je raznolikih barv, ki nas močno privlačijo. Radi zahajamo vanj, kjer se igramo, lovimo, skačemo v kup listja, plezamo po koreninah ali opazujemo manjše gozdne živali, tiste, ki nam ne morejo uiti.
V gozdu radi izvajamo razne dejavnosti in ena takih je kros, “tek čez drn in strn”, naloga, ki jo mora jo otroci opraviti za projekt Mali sonček. Tatjana je med drevjem napeljala vrvico, ki je bila pokazatelj tekaške poti. Otroci so ob njej tekli in premagovali razne ovire kot so veje, korenine, drevesa… Nekateri so pretekli tudi po pet ali celo več krogov. Nato smo drevesa objeli in jim zapeli pesmico. Tako smo se povezali z naravo in ji povedali, da jo imamo radi. Iz gozda sva otroke odpeljali samo z izgovorom, da gremo še malo na igrala.