V sredo, 13. 1., smo imeli učenci od šestega do devetega razreda športni dan. Zvezke, učbenike in računalnike smo pustili v kotu, mi pa smo odšli na višje ležeči hrib v okolici Šentjanža. Tam smo se sankali, kepali, smučali, delali snežake, igluje in podobno. Tako smo vsaj za trenutek pozabili na trenutno nastalo situacijo, se sprostili in uživali. Malo smo se razgibali in se naužili snežne idile, ki ni več tako pogosta. Všeč mi je bilo, ker nismo imeli pouka in smo se namesto tega lahko zabavali.

Kaja Zore, 7. r

Spet je pobelilo našo lepo deželo. Tako so nam učitelji sončno sredo rezervirali za zimski športni dan. Kmalu po kosilu se je naša družinica odpravila na malo daljši sprehod. Sprehodili smo se do višje ležečega hriba, kjer je na tleh ležala zavidljiva količina snega. Tam smo se ustavili, naredili angelčka ali tri, nato še snežaka, ki je bolj spominjal na kup listja in trave. V nadaljevanju naše poti smo ugotavljali, da so gozdne poti ponoči ali takrat, ko tam ni ljudi, precej bolj živahne kot ljubljanske ulice v korona času (vsaj po deveti zvečer). Videli smo sledi srn, zajcev, veveric in lisic. Brez skrbi, šap rjavih vsejedov pa vendarle ni bilo na spregled, čeprav pravijo, da naj bi bilo takih tod okoli kar pet. Ko smo se vrnili domov, se je na zemljo že spuščal mrak. Ta čaroben zimski dan pa smo, kakor se spodobi, zaključili z dobrim, polno vitamina C dišečim čajem.

Taja Ajnihar, 9. r

Dostopnost